Ste nekaj ustvarili, pa ne veste, kaj se od vas zahteva za to, da bi vaše delo veljalo za avtorsko delo? Ste v dvomih kakšne vse pravice vam v zvezi z avtorskim delom pripadajo? Ali imate kot avtor izključno pravico razpolaganja z vašim avtorskim delom? Kaj pa, če ste v delovnem razmerju kot zaposleni delavec in ste nekaj ustvarili – ima vaš delodajalec kakršne koli pravice na vašem avtorskem delu?
Če se lotimo prvega – in osnovnega – vprašanja je dobra novica ta, da vam po trenutno veljavni slovenski zakonodaji (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07, s spremembami in dopolnitvami, »ZASP«) kot avtorju avtorska pravica pripade na podlagi same stvaritve avtorskega dela (14. člen ZASP).
To torej pomeni, da za nastanek avtorske pravice in z njo povezanih upravičenj ni potreben noben formalni postopek, registracija oziroma zapis.
Kljub temu se avtorji pogosto odločijo, da svoje avtorsko delo registrirajo, in sicer iz preventivnih razlogov. Takšna registracija je možna pri Avtorski agenciji za Slovenijo (AAS). S strani AAS vam je izdano Potrdilo o vpisu vašega avtorskega dela v register AAS za čas 5 let z možnostjo podaljšanja. Vsem znano je namreč, da gre – še posebej sedaj v digitalni dobi in z uporabo AI (umetne inteligence) – za slabše varovan oziroma nadzorovan svet, in da do kršitev avtorskih pravic prihaja brez sankcij za kršitelja; bodisi zaradi nevednosti, bodisi indiferentnosti avtorja.
Kaj avtorsko delo sploh je? ZASP v svojem 5. členu avtorska dela definira kot individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, v nadaljevanju pa avtorska dela tudi primeroma – in ne izključno – našteje.
Avtorju kot stvaritelju avtorskega dela pripadajo z njim povezane številne avtorske pravice in s tem monopol nad izkoriščanjem svojega avtorskega dela.
Kaj pa je avtorska pravica? Avtorska pravica ni ena sama, pač pa je sestavljena iz treh sklopov upravičenj. ZASP v 15. členu avtorsko pravico definira kot enovito pravico na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja).
Moralne avtorske pravice vas kot avtorja varujejo glede vaših duhovnih in osebnih vezi do dela ter vam pripadajo vedno (niso časovno omejene), prav tako pa jih ni nikoli mogoče prenesti na drugo osebo.
Na drugi strani pa materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da lahko kot avtor izključno dovoljujete ali prepovedujete uporabo svojega dela in primerkov svojega dela (21. člen ZASP). Za razliko od moralnih avtorskih pravic so te pravice časovno omejene in prenosljive. Tako materialne avtorske pravice kot tudi moralne avtorske pravice (z izjemo pravice skesanja) pa so tudi podedljive.
ZASP pozna štiri moralne avtorske pravice in sicer:
- pravico prve objave (17. člen ZASP);
- pravico priznanja avtorstva (18. člen ZASP);
- pravico spoštovanja dela (19. člen ZASP);
- pravico skesanja (20. člen ZASP).
Materialne avtorske pravice pa so:
- pravica reproduciranja (23. člen ZASP);
- pravica distribuiranja (24. člen ZASP);
- pravica dajanja v najem (25. člen ZASP);
- pravica javnega izvajanja (26. člen ZASP);
- pravica javnega prenašanja (27. člen ZASP);
- pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami (28. člen ZASP);
- pravica javnega prikazovanja (29. člen ZASP);
- pravica radiodifuznega oddajanja (30. člen ZASP);
- pravica radiodifuzne retransmisije (31. člen ZASP);
- pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja (32. člen ZASP);
- pravica dajanja na voljo javnosti (32.a člen ZASP);
- pravica predelave (33. člen ZASP);
- pravica avdiovizualne priredbe (104. člen ZASP).
Zakon pozna in našteva tudi druge pravice avtorja.
Kot navedeno se lahko torej kot avtor odločite in prenesete posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja. To lahko storite z avtorsko pogodbo oziroma drugo pisno pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic, pa tudi drugim pravnim poslom (npr. oporoko). Za prenos se lahko stranki načeloma dogovorita tudi ustno, vendar je pomembno vedeti, da se v tem primeru nejasne določbe razlagajo v korist avtorja.
Prenos materialnih avtorskih pravic mora biti skladen z ZASP, ki navedeno podrobneje ureja.
ODVETNIK OPOZARJA: Po ZASP je avtorska pravica kot celota neprenosljiva (69. člen ZASP), torej je neprenosljiva kot enovita pravica, ki vključuje moralne in materialne avtorske pravice, kar je posledica načela, da avtor ne more prenesti na druge osebe moralnih avtorskih pravic (prvi odstavek 70. člena ZASP).
Vedno več strank se obrača na našo odvetniško pisarno z vprašanji povezani z avtorstvom in intelektualno lastnino. Tako v naši odvetniški pisarni strankam pogosto svetujemo pri prenosu materialnih in drugih pravic avtorja ter jim nudimo sestavo pogodbe za njihov prenos. S stranko običajno izvedemo sestanek, poslušamo njene želje in na koncu skupaj najdemo zanjo najbolj optimalno rešitev ter jo pri tem opozorimo na morebitne pasti. Prav iz tega razloga je pomoč pravnega strokovnjaka zaželena, saj se na ta način lažje izognete morebitnim nejasnostim in nezaželenim pravnim problemom.
Stranke k nam najpogosteje prihajajo zaradi sporov oziroma nejasnosti o imetništvu materialnih avtorskih pravic v delovnem razmerju. V tem primeru je naš pristop in način sodelovanja odvisen od tega, ali zastopamo delojemalca ali delodajalca.
Za delojemalce:
Večkrat se na nas obrnejo delojemalci kot avtorji nekega avtorskega dela, za katerega pa delodajalec trdi, da so materialne avtorske pravice iz takšnega ali drugačnega razloga prešle nanj.
Glede tega je predvsem relevantnem 101. člen ZASP, ki določa, da »Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno.«.
Predmetni člen si delodajalci pogosto tolmačijo napačno oziroma preširoko. Namreč 101. člen ZASP ni avtomatično aplikativen zgolj zaradi dejstva obstoja delovnega razmerja. Za to, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja izključno prenesene na delodajalca, mora delojemalec delo ustvariti »pri izpolnjevanju svojih obveznosti« oziroma »po navodilih delodajalca«.
Če torej delojemalec delo ustvari zunaj svojega delokroga in delovnega časa ter izključno na podlagi svojega lastnega pridobljenega znanja (»know-how«) ter torej povsem nepovezano z zaposlitvijo pri delodajalcu, si delodajalec ne more avtomatično prilastiti materialnih avtorskih pravic na avtorskem delu svojega delojemalca.
Ker pa si niti dva primera nista povsem enaka, je pomembno, da se stranka dogovori za sestanek z odvetnikom, kjer nam svoj primer natančneje predstavi, nato pa skupaj pridemo do zanjo najboljše rešitve.
Poleg takšnega avtomatičnega prenosa materialnih avtorskih pravic na podlagi golega obstoja delovnega razmerja, se delodajalci pogosto sklicujejo tudi na obstoj pogodbe med delodajalcem in delojemalcem na podlagi katere naj bi bile domnevno prenesene materialne oziroma druge avtorske pravice.
Drži sicer, da je njihov prenos povsem mogoč na podlagi pogodbe, vendar za takšen prenos ne zadostuje kar katerakoli pogodba. Pogodba o prenosu avtorskih pravic mora namreč vsebovati izrecno voljo za takšen prenos in ga tudi izrecno predvideti.
Konkretni primer takšne neustrezne pogodbe je npr. Dogovor o povečanem obsegu dela. Le-ta ne more avtomatično predstavljati podlage za prenos materialne avtorske pravice na delodajalca, če iz njega ni izrecno razvidno, da predvideva tudi takšen prenos pravic.
Prav tako z vidika določbe 101. člena ZASP tudi po stališču sodne prakse ni nobene ovire, da delojemalci v delovnem razmerju prejemajo plačo in avtorski honorar kumulativno, pri čemer je plača obdavčena kot prejemek iz delovnega razmerja, drugi pa kot (davčno ugodnejši) dohodek iz premoženjskih pravic. Plačilo k osnovni plači tako predstavlja plačilo za dodatno opravljeno delo, ne pa za pridobitev licence za uporabo njenega avtorskega dela ali avtorski honorar.
Za delodajalce:
Pogosto pa se zgodi tudi, da je bilo delo ustvarjeno v okviru delovnega razmerja – torej skladno s 101. členom ZASP – kljub temu pa si želi delojemalec »lastiti« avtorske pravice na delu. V kolikor pride do spora, se zainteresirana stranka in odvetnik dogovorita, kako situacijo najbolj optimalno rešiti.
Nadalje je tudi v primeru, ko je avtor delojemalec in se z delodajalcem dogovorita za prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic, pomembno, da morebitno pogodbo sestavi ali vsaj pregleda odvetnik. Na takšen način bo lahko namreč stranka gotova, da je pogodba sestavljena kvalitetno, poleg tega pa se zapiše prava volja strank, prepreči neljube situacije in pravne posledice, ohranja pa se složnost in dobre odnose znotraj delovnega okolja.
* * *
Za zaključek še današanja rimska modrost: Ne melioris condicionis sint stulti quam perit. – “Naj neumni ne bodo v boljšem položaju od pametnih.”